[SI] Temni gozd: teorija interneta

»Kam greva?« je vprašal Ši Čiang.
»Tja, kjer je najtemneje.«^[1]

Kečuanska uganka pravi takole. El que me nombra, me rompe. Kdor me imenuje, me zlomi. Rešitev je, kajpak, »tišina«. A resnica je, da te kdor koli, ki pozna tvoje ime, lahko prelomi na pol.^[2]

Internet je temen gozd. Korenine rastejo navzgor, krošnja sega navzdol: ovit okoli planeta kroži med sateliti in podmorskimi kabli. Internet je otipljiv prostor, seveda, a tudi mentalno prostranstvo. Narejen je za hojo v spanju, za prozaičen delirij. Za žrtvene rituale. Ljudje se v njem izgubijo tako, da z lučjo posvetijo na povsem napačna mesta, razkrijejo preveč o sebi, komunicirajo impulzivno, nepremišljeno.

Vanj lahko vstopiš skozi vmesnik, pa tudi skozi žep. Vstopiš lahko skozi zaslon, a je v zameno treba predvajati nekaj samega sebe. Popotnica, ki vstopi v gozd, ni nikoli sama, oči se lepijo nanjo kot izolacijski trak.

Pri vhodu v internet je treba odgovoriti na eno samo preprosto uganko: O čem razmišljaš?

To je uganka, na katero moramo odgovoriti vedno znova.

Preprosto vprašanje. O čem razmišljaš?

Vabilo h komuniciranju.

***

V 90. letih prejšnjega stoletja je Mark Fisher v svojem filozofskem branju kiberpank romana podal prepričljivo teorijo kibernetskega prostora kot proteze človeštva, kot kibernetske narave, podaljška človeškega živčnega sistema. Fisher pravi, da se nas je internet polastil, podobno kot se je likov v zadrogirani kiberpank klasiki Nevromant Williama Gibsona; živi smo le še toliko, kot je živ digitalni tok, ki kroži po naših žilah. Razlaščeni smo volje, inertni smo kot stroji, s katerimi imamo nevrološko intimen odnos in ki jim, zasvojeni z njihovimi dražljaji, dopuščamo, da hekajo naše kanale endorfinov in socialne impulze.^[3] Računalniki narekujejo naše nevroze, čustva in pozornost. Kakor v transu sledimo kolektivnemu vzorcu občutenja, ki nam je posredovan – kolektivni hipnozi, občutenju skupnega ogorčenja, strahu, jeze, veselja, katarze, pravice, maščevanja, užitka. Na spletu vse neosebne zemeljske dogodke doživljamo kot intenzivno osebne, četudi v njih ne igramo nobene vloge. Vse ponotranjimo, le stežka vidimo onkraj nas samih, stežka vidimo mehanizme, ki niso osredotočeni na nas. Internet je klavstrofobija interiornosti, za katero se zgolj zdi, da je naša, in ki »ne deluje skozi zatiranje-potlačitev, temveč skozi participativni proces […] [niti] ne predstavlja javnega mnenja ali celo ‘manipulira’ z njim, temveč ga nadomešča«.^[4] Vsa dejanja so odzivi, predvidljivi odzivi, neskončni živčni sistemi, ki se zibajo v istem ritmu.

Večina človeškega trpljenja izhaja iz tega, da pretirano verjamemo v zmožnost delovanja in smoter – prepričanje, ki ga personaliziran Splet 2.0 še pospešuje. Nenehno nam zastavlja vprašanje »Kaj bi bilo treba storiti in kdo sem?«, kakor da ima odgovor kaj teže. O čem razmišljam? Kje so moje misli? Je to, kar vidim na zaslonu, njihov izraz? Filozofija digitalne kulture je večno razklana na dve skrajnosti: bodisi naznanja, da je internet blaženo mesto produktivne shizofrenije, kjer zavoljo komunikacije s svetom izgubimo lastno samovšečnost; bodisi, nasprotno, internet obsoja, češ da gre za narcisističen delirij, kjer vse, kar naredimo, okrepi našo samovšečnost.^[5] Ta sodobni paradoks zaobjema tudi opazka Benjamina Brattona, da sta »paranoja in narcisizem […] dve funkciji iste maske«.^[6] Kaj bi bilo treba storiti in kdo sem?

Po eni plati se počutimo, kot da smo pluralizirani, sestavljeni, kolektivni, nenehno pretreseni zaradi raznolikosti človeških narav, razgaljenih na naših zaslonih, kot da smo vpleteni v usodo drugih. A drugosti je preprosto preveč in odločimo se, da ji ne bomo zaupali. Ta grozeči kaos skrči stene okoli sebstva, namesto da bi ga porušil v srečanju z drugim. Nastopi epistemološka paranoja: Kaj je res? Kdo je na moji strani? Kje je moja stran?

Po drugi plati nam prodajajo navidezno integriteto sveta in sebstva – svobodno voljo, zmožnost delovanja, vzročnost, etiko. Vse občutimo kot osebno, celo usodo sveta, ki se nam kaže kot en sam, skupen svet, ustrojen po naših individualiziranih news feedih. Zdi se, da izven tega narativa, ki obsega vse, a se vseeno osredotoča na nas, ni ničesar. Vsak od milijonov uporabnikov dnevno prejme globalne, kozmične naloge prek bojda unikatnih individualiziranih feedov, ki od prvega do zadnjega posredujejo iste informacije.

Vsak nov medij hkrati napihne in razblini človeški ego tako, da nam najprej pokaže več vesolja, nato pa ga nemudoma zreducira na nas. Vsaka generacija je obsojena na spoznanje, da se ne more vklopiti v aktivno socialno mrežo in upati, da bo neposredno udejanjala svoje odločitve in etiko, zato »mora to grozo znova potrditi sama zase ter spoznati, da je impotentna«.^[7] Bolj ko je svet mogoče opisati skozi teorijo kompleksnosti in prihajajočega zunajčloveškega obnašanja, bolj ko nam znanost pravi, da pojmi, kot sta svobodna volja in vzročnost, morda stojijo na trhlih nogah, bolj ljudje panično rešitev znova dogmatično najdejo v besedilnih opisih posameznih misli in naukov. Internet je zapor interiornosti in v njem se vse vrti okoli nas, a vendar nihče od nas ne more doseči želenih sprememb. Nič čudnega, da ta paradoks temelji na nevrozi: vse je ponotranjeno, še vreme in usoda planeta ležita na nas, a storimo lahko le, kar nam omogoča medij – lahko eksternaliziramo, komuniciramo.

***

foto: Andrej Škufca

»Lahko bi se odločil, da komuniciram s tabo.«
»Potem moraš vedeti, kakšno ceno boš plačal za to: razkril mi boš svoj obstoj.«^[8]

Pri dark forest teoriji interneta gre za tragedijo komunikacije, njeno prisiljenost, nujnost, jalovost in tveganost. Za eksperiment, pri katerem kot model kibernetskega prostora ne služi kiberpank, ampak »zakrknjen preživetveni hipernihilizem«,^[9] metafizična znanstvena fantastika. Medtem ko je Mark Fisher hotel destilirati edinstvenost interneta, jaz želim opisati njegovo generičnost na kozmični ravni. Hočem zaobjeti brutalnost naše situacije: komunikacija je prisiljenost in hkrati tudi vir konflikta.

V trilogiji Remembrance of Earth’s Past kitajski pisatelj znanstvene fantastike Liu Sišin svojo teorijo temnega gozda podrobneje razdela kot odgovor na Fermijev paradoks – če je življenje vsepovsod okoli nas, zakaj v vesolju vlada tišina? Ne bi vesolje potemtakem moralo biti hrupen feed družbenih medijev, kjer vsi skušajo pritegniti pozornost vseh ostalih? Teorija temnega gozda obrne temeljno predpostavko in razloži, da komunikacija ni znak inteligence, temveč neumnosti, saj drugim razkriva naš obstoj. Ne zato, ker bi bile nezemeljske civilizacije sovražne, ampak ker zakoni vesolja zahtevajo, da se vse civilizacije, ki si delijo isto dimenzijo, spopadejo na življenje in smrt.

Preživetje je primarna potreba vseh civilizacij. Te se širijo in potrebujejo vedno več virov, medtem ko skupna količina snovi v vesolju ostaja nespremenjena. »Eksponentne funkcije so hudiči matematike«^[10] – če se bo življenje še naprej širilo in hrepenelo po obstoju, naravni viri pa se ne bodo povečali, se bo za njih treba boriti. »Celotno vesolje je podedovalo to breme.«^[11] Vesolje je bojišče, obstoj je vojna. V temi vesolja čemijo številne civilizacije in vse so tako plenilci kot plen. V tej temi je bolje molčati. Komunikacija lahko pritegne pozornost druge civilizacije. Ko dve civilizaciji opazita ena drugo, mora ena nepreklicno ubiti drugo. Tista, ki je pametnejša, molči ali napade prva. Zakaj tako brutalna rešitev? Ker omejena količina virov pomeni, da je v tej »kozmični verigi sumničavosti«, kjer je medkozmična komunikacija v vsakem primeru kočljiva, predpostavljanje dobronamernosti preveč tvegano. Nezemljani morda povsem drugače definirajo resnico, etiko ali skupno dobro. Seveda, vi bi lahko bili »dobronamerni«, kot to besedo razumem jaz, ampak ali sem na podlagi te predpostavke pripravljen tvegati celotno svetovno družbo? In ali bi vi tvegali vašo družbo s tem, da bi mi pustili priložnost, da vam razložim svojo idejo »dobronamernosti«? Kaj, če lažem? Ali če lažete vi? Soodvisno obnašanje hitro postane zapleteno, a rezultat je neusmiljeno konstanten: en od naju bo umrl. Romani opisujejo različne scenarije, ki bi lahko preprečili ta razplet, a so vsi naposled ovrženi. Človeštvo je potrebovalo dolgo časa, da je prišlo do tega monumentalnega znanstvenega odkritja, a za kozmične civilizacije je teorija temnega gozda enako temeljna kot vsi drugi zakoni fizike. Avtomatizirana je, nereflektirana, neodvisna od čustev, volje ali etike. »V vesolju se entropija poveča in red pomanjša […]. Kar zadeva vsakršen višji pomen, o njem ni smiselno razmišljati.«^[12]

Nekateri utegnejo ugovarjati brezčutni preračunljivosti Liujeve teorije temnega gozda, ki pa ne stori drugega kot to, da posploši zakon fizike in dospe do kozmične teorije iger civilizacijskega razvoja. Predpostavka, da ves obstoj visi med prisilo, da se nadaljuje, in entropijo, potrjuje zakone, katerim je človeštvo podrejeno enako kot katera koli druga oblika kompleksnosti. (Lahko bi si želeli drugačnega sveta, a dobili smo tega.) V pojmu entropije, kot ga definira statistična mehanika, številne sisteme, tako biološke kot sociološke, lahko zapopademo z enakimi orodji, kot jih uporabljamo za razumevanje entropije v fiziki. Vsak izoliran sistem teži k neredu – visoki entropiji. Konflikt in trošenje energije sta tako ali drugače vtkana v sam obstoj. Gre za vprašanje »kako« in »kdaj«, ne »če«. Nedavna analiza več kot 600 let človeške zgodovine potrjuje, da se mora vsak »človeški sistem« znebiti lastnega presežka; s povečanjem kompleksnosti se poveča tudi entropija. »Vojna je preprosto ena od metod, ki jih ima sistem na voljo, da kar se da hitro razprši entropijo.«^[13] Trošenje energije ni zgolj rezultat »slabih odločitev« ali »neetičnih dejanj«, ampak neizbežna, statistična verjetnost, vezana na kompleksnost. Bolj ko življenje postane kompleksno in inteligentno, višja je cena, ki jo bo morda moralo plačati v konfliktu.

*** 

Veriga sumničavosti [ni] povezana z moralnostjo in socialnimi strukturami neke civilizacije. Zadostuje, da si vse civilizacije predstavljamo kot točke na koncu verige. Ko civilizacije vstopijo v mrežo, stkano iz verig sumničavosti, so ne glede na to, ali so interno dobro- ali zlonamerne, vse enake […]. Če povzamemo: samega sebe ogrožam, prvič, s sporočanjem, da obstajam, in, drugič, s tem, da vam pustim, da dalje obstajate.^[14]

Pri dark forest teoriji interneta gre za tveganja v zvezi z natanko tistim potnim listom, ki ga potrebujemo za vstop v naš vsakdanji kibernetski prostor: komuniciranje, predvajanje samega sebe, podajanje resnice o sebi, razkrivanje ali skrivanje svojih koordinat. To ni zmagovalna strategija ali načrt za »spremembe«, ampak opis. (Normativne teorije, kakšen bi moral biti idealen svet, raje prepustimo duhovnikom in utopistom.) Splet 2.0 sloni na dveh aksiomih. Prvič, socialnost je primarna človeška potreba, komunikacija je nujno potrebna za preživetje. Drugič, socialnost je prenašalec vseh človeških konfliktov. Več socialnosti, več entropije. Naši živčni sistemi ne zmorejo razlikovati med socialnostjo in preživetjem, kar pomeni, da smo obsojeni drug na drugega. Celoten internet je podedoval to breme.

Ko je komunikacija vse, misli, izražene z besedami, pridobijo edinstveno moč. Rišemo jih kot zemljevide, ki naj bi druge vodili v naše misli in srca. Ampak ali so misli res reprezentacije naših prepričanj ali nas samih? Misli so doživetja v možganih. So način, kako prehajamo iz trenutka v trenutek, kako doživljamo minevanje trenutka. Ni potrebe, da se vtisnejo v nas, tudi če v mrtvem siju kibernetskega prostora vsaka od njih postane nesmrtna. A vendar zamrznjene, kakršne so, utrdijo halucinacije sebstva – so »trden dokaz«, da »obstaja«, v nekaj verjame, ima neka prepričanja in nekaj, kar mora narediti. Ta transcendentalna halucinacija je skupna vsem nam, vzdržuje pa jo komunikacijski vmesnik, skozi katerega živimo. Ko mislim – zlasti tistim, za katere menimo, da so naše – posvečamo nezasluženo pozornost, »ne le da se slepimo, temveč smo tudi preslepljeni, da naše sebstvo obstaja«.^[15]

Dark forest teorija interneta zaobide to zmotno prepričanje in namesto tega oriše avtomatizirano dinamiko, vezano na komunikacijo. Ker je izoliran sistem, teži k visoki entropiji. Povezava povzroči konflikt. Ko je vsak od nas zreduciran na vozlišče v kibernetski verigi sumničavosti, so namen, sovražnost ali interna dobronamernost brez pomena. Da bi lahko sporočala »varno« socialnost, bi vsaka uporabnica morala biti preberljiva v svoji samoreprezentacijski praksi, vsakdo bi se moral narediti spoznavnega. Ne samo sistem temnega gozda, tudi preostali uporabniki nas morajo biti zmožni prebrati. O čem razmišljaš? Naše misli nenehno podrobno opisujemo. Vendar ta berljivost pomeni, da so naše koordinate razkrite. Nekdo nas lahko opazi, nas napade in nam vlada. Bolj ko so naši opisi podrobni, lažje nam je vladati. Večkrat ko nas opazijo, lažje postanemo tarča.

V kozmičnem temnem gozdu tisti, ki spregovorijo, tvegajo entropijo, privabljajo poglede, izzovejo napade. Drugi se osredotočijo na preventivne napade: napadi, preden te napadejo. Liu optimistično meni, da se bo pri človeštvu – za razliko od nezemeljskih družb, ki so metafizično preveč odročne za učinkovito komuniciranje – veriga sumničavosti »podaljšala zgolj za eno ali dve ravni, preden bo razrešena skozi komunikacijo«.^[16] Vendar s tem predpostavljamo, da je komunikacija med ljudmi iskrena. Zato je tista paranoja, ki usmerja internet, ugotavljanje resnice – kaj si ona v resnici misli; ampak kdo so oni v resnici, globoko v sebi, ne da bi vedeli –, kakor tudi neskončne interpretacije, razkrivanja samega sebe in izjave, ki odpravljajo vsakršen dvom o namenih drugega ali naših lastnih namenih. Če bi le stvari opisovali dovolj jasno, če bi komunicirali neumorno, prekomerno, bi brez dvoma dokazali lastno dobronamernost in se osvobodili verige sumničavosti. Zato je vsaka izmenjava zasnovana tako, da bi bila maksimalno jasna, kar bi preprečilo izpraševanje, a vseeno zahteva neprestane disclaimerje. Povezava proizvaja kompleksnost, kompleksnost proizvaja konflikt: samozadosten mehanizem.

Vendar entropija se pretaka tudi skozi nas. Razpadanje je medlo, predvidljivo, nežno si nas podreja. V zaporu interiornosti, kakršen je internet, je vedno treba nekoga zavreči: entropijo je treba usmeriti stran od sebe in proti drugemu. Kompleksnost – argumentov, skupin ljudi – narašča, dokler je ni preveč in je nekaj treba žrtvovati, da se lahko vrnemo v kratkotrajno ravnovesje, kjer je iluzijo dobronamerne komunikacije še mogoče vzdrževati. Kaj pa je katera koli spletna »skupnost« drugega kot prefinjena oblika vzajemno zagotovljenega uničenja, ki visi med nevrozo in narcisizmom ter je vezana na brezkompromisno potrebo po komuniciranju?

***

Foto: Iris Pokovec, Arhiv MGLC

Norost, kaos, erotični vandalizem, uničenje neštetih duš – medtem ko kričimo in umiramo, Zgodovina poliže prst in obrne list.^[17]

Obstoj je – tako simbolično kot materialno – konflikt, nesoglasje, ki proizvede kompleksnost. Teorija temnega gozda na kozmični ravni posplošuje entropično naravo komunikacije. Njena drevesa vsepovsod širijo svoje korenine. Mi pa patruljiramo po gozdu, čakamo, prisluškujemo korakom drug drugega, vsi lovimo in vsi smo plen.

V antologijah nekaterih ameriških staroselcev plenilstvo, bojevanje in kanibalizem predstavljajo temelje vseh odnosov med ljudmi in drugimi vrstami. »V Amazoniji je šamanstvo enako nasilno, kot je vojna nadnaravna. V obeh primerih je ohranjena povezava z lovom kot modelom perspektivičnega agonizma […], ki ga zaznamuje globoko prepričanje, da je vsaka dejavnost, ki je bistvena za preživetje, oblika plenilskega širjenja.«^[18] Biti rastlina ali žival pomeni biti soudeležen v konfliktu, ki ga definirajo tako konzumiranje kot tudi materialno in duhovno bojevanje, kjer ena vrsta lahko poseduje telo in duha druge. Lovec in plen. Entropija se nahaja v nujni konsumpciji drugih duš. Na »drugi« strani duhovnega spektra krščanski teolog Pierre Teilhard de Chardin priznava, da je z vidika metafizike konflikt nujen za človeško naravo: gre za »organski fenomen antropogeneze«, pri katerem se človeštvo povzdigne le v konfliktu z drugimi.^[19] Ljudje lovimo drug drugega. Trenje v povratni zanki proizvaja pomen, enako kot se mnenja pogosto oblikujejo v zanikanju obstoječe realnosti in nas v soodvisnosti naredijo takšne, kot smo. Solidarnost in dobronamernost sicer obstajata, a običajno le, ko se ena skupina brani pred drugo, tako da je tudi boljše plati človeške narave treba poplačati z entropijo in konfliktom, ki se konča s (simbolično ali dejansko) usmrtitvijo drugega.

Nekateri filozofi, kot npr. Georges Bataille, so menili, da se tega presežka lahko znebimo na drugačen način, da ta temeljni konflikt lahko izrabimo sebi v prid. Njegov bakanaličen, anarhičen koncept porabe »lahko definiramo kot nelogičen in neustavljiv vzgib, da zavrnemo materialne ali moralne dobrine [ki bi jih lahko uporabili] racionalno«, tako da tisto, kar je sprejeto v socialni red, pridobi pomen in vrednost »le takrat, ko se predpisane in pridržane sile osvobodijo in iztrošijo za namene, ki se jih ne da podrediti ničemur opravičljivemu«.^[20] Bataille je menil, da sta uničenje materialnih dobrin in podreditev nečloveškemu kaosu obliki entropije, ki bi lahko sprostili nekaj energije, ki kroži v kompleksnem družbenem omrežju. A celo zanj je bila neka oblika uničenja vseeno potrebna.

Človeštvo je oblika energije, ki se odziva na entropijo. Okvir temnega gozda je primeren tako za medgalaktično teorijo iger kot za personalizirano komunikacijo na Spletu 2.0. Znotraj njegovega mehanizma haluciniramo o sebstvu, a slednji je za proces popolnoma nepomemben. Gozdov vmesnik nas morda dobro bere, saj njegove rastline v zrak spuščajo vzburjajoč halucinatorni plin subjektivnosti. Vsako vozlišče v verigi sumničavosti, ki jo vzdržuje komunikacijski vmesnik, se sprašuje: Kaj bi bilo treba storiti in kdo sem? In vedno znova odgovarjamo prek vedno bolj sofisticiranih vmesnikov. Ko se bo temni gozd zagnal, bomo morda prezrli, kaj se skriva za gosto meglo subjektivnosti – avtomatizirani proces ekstrakcije, ki vsakega od nas zreducira na kompleksnost, ki jo ustvarimo, meri naš entropični potencial, vozlišča ščuva enega proti drugemu, snuje vzorce nereda. V tem gozdu je bolje molčati ali pa se pripraviti na konflikt. O čem razmišljaš?

^[1] LIU, Sišin, The Dark Forest, prev. Joel Martinsen, Tom Doherty Associates (Tor Books), New York, 2015 (digitalna izdaja).

^[2] MACHADO, Carmen Maria, In the Dream House, Graywolf Press, Minneapolis, 2019 (digitalna izdaja).

^[3] FISHER, Mark, Flatline Constructs: Gothic Materialism and Cybernetic Theory-Fiction, Exmilitary Press, New York, 2018.

^[4] Fisher na tem mestu razpravlja o primeru Jeana Baudrillarda o javnomnenjskih raziskavah, vendar mislim, da bi po njegovem mnenju to veljalo tudi za širši kibernetski prostor. (FISHER, Flatline Constructs, str. 24)

^[5] Primer te še nezaključene razprave je Bjung-Čul Hanovo heideggerjansko obsojanje digitalnega optimizma Vilema Flusserja, v: HAN, Bjung-Čul, In the Swarm: Digital Prospects, prev. Erik Butler, MIT Press, Cambridge, Massachusetts, 2017, str. 37–43.

^[6] BRATTON, Benjamin, »The Black Stack«, v: e-flux journal, 53, 2014, str. 9.

^[7] FERRANTE, Elena, Frantumaglia: A Writer’s Journey, prev. Ann Goldstein, Text Publishing, Melbourne, Australia, 2016 (digitalna izdaja).

^[8] LIU, The Dark Forest.

^[9] FISHER, Flatline Constructs, str. 17.

^[10] LIU, The Dark Forest. Nadalje, »v zgodnjih 90. letih je Sišin Liu napisal računalniški program, v katerem je bila vsaka inteligentna civilizacija v vesolju poenostavljena v eno samo točko. V najbolj obsežni različici programa je Liu v radiju sto tisoč svetlobnih let sprogramiral 350.000 civilizacij in svoj PC 286 pustil, da je ure in ure izračunaval njihov razvoj. Čeprav je bil zaključek računalniškega programa nekoliko naiven, predstavlja temelje in obliko Liujevega pogleda na svet.« Izsek je bil objavljen v reviji Peregrine, citirano v : VANDERMEER, Ann, VANDERMEER, Jeff (ur.), The Big Book of Science Fiction, Vintage Books, Penguin Random House LLC, New York, 2016 (digitalna izdaja).

^[11] Ibid.

^[12] LIU, Sišin, Death’s End, prev. Ken Liu, Tom Doherty Associates (Tor Books), New York, 2016 (digitalna izdaja).

^[13] MARTELLONI, Gianluca, DI PATTI, Francesca, BARDI, Ugo, »Pattern Analysis of World Conflicts over the past 600 Years«, v: arXiv, e-prints, 2018, https://arxiv.org/abs/1812.08071.

^[14] LIU, The Dark Forest.

^[15] FISHER, Mark, Ghosts of my Life: Writings on Depression, Hauntology, and Lost Futures, Zero Books, Winchester, ZK, 2014.

^[16] LIU, The Dark Forest.

^[17] LIGOTTI, Thomas, »Professor Nobody’s Little Lectures on Supernatural Horror«, v: Song of a Dead Dreamer and Grimscribe, Penguin Classics, New York, 2011 (digitalna izdaja).

^[18] VIVEIROS DE CASTRO, Eduardo, Cannibal Metaphysics: For a Post-Structural Anthropology, SKAFISH, Peter (ur. in prev.), Univocal Publishing, Minneapolis, Minnesota, 2014, str. 152. Glej tudi: WILLERSLEV, Rane, Soul Hunters: Hunting, Animism, and Personhood among the Siberian Yukaghirs, Berkley, University of California Press, 2007.

^[19] V: VIRILIO, Paul, Speed and Politics, prev. Marc Polizzotti, Semiotext(e), Los Angeles, 2007, str. 130.

^[20] BATAILLE, Georges, »The Notion of Expenditure«, v: STOEKL, Allan (ur.), Visions of Excess: Selected Writings 1927–1939, prev. Allan Stoekl, Carl R. Lovitt in Donald M. Leslie, Jr., str. 128.